Slišala sem veliko zgodb. Tašča je povedala, da je na polju videla “svečarje”, svetleče figure, ki so jim ljudje rekli duše. Moj mož je srečal žensko z metlo na motorju. Rekli so, da je policistka. Takšni običaji so bili spoštovani. Na ograje so dajali več divje vrtnice, da bi jih zaščitili pred snežnimi nevihtami. Včasih sem slišala tudi glas svoje pokojne matere, kot da bi me klicala iz groba. Včasih sem doživela, da so se vrata sama odprla, a nisem mogla premakniti roke. Občutila sem, kot da se mi bliža duša. To so grozne, a tudi svete stvari. Starejši so nas učili, da ima narava svojo moč in da mrtvi niso daleč. Zgodbe o vilah, svečnikih in bakrenih mojstrih so bile povsod in so se ohranjale skozi generacije. Danes se o njih manj govori, a ostajajo v mojem spominu kot živ spomin.