V času, ko so kosili pšenico in ječmen, ni bilo vrvice za vezanje snopov. Takrat smo hodili z vozovi rezat šaš ali rogoz, ki smo ga pletli doma. Ženske in moški so pletli vrvi, zato smo temo imenovali “metanje vrvi”. Večino časa je kosil kosec, ženska pa mu je sledila in v pesti pobirala pokošeno travo. Kot sužnja se spominjam, da me je oče zbudil ob štirih zjutraj, takoj ko se je zdanilo, da so v senci pokosili žito. Takrat sem bil le kovinska vrv, spletena iz šaša. Ženske so nabirale žito in vezale snope, ki so jih nato polagale v križ. Najtežji in največji snop, ki so ga položili na vrh, se je imenoval “popa” (duhovnik), kot nekaj res velikega. V vasi smo imeli nekaj župnikov in takrat to ni bila ravno lepa beseda in se je govorilo, da “bo za duhovnika”, kot največjega.