Kot otroke so nas strašili z zgodbo o Pisjaniku, bitju, ki pride iz vode. Nihče ga ni videl, a smo verjeli, da obstaja. Predstavljali smo si ga kot grozno bitje z enim očesom. To nas je sililo, da nismo dolgo ostali zunaj in smo se pred temo približali domu. Podobne zgodbe so bile o gozdovih, kjer naj bi te nekdo ves čas sledil, pa o pokopališčih, ki so vzbujala strah. Takšne zgodbe so bile način, kako so nas starejši zaščitili. Danes se o tem manj govori in te zgodbe ter način življenja, ki smo ga imeli, prenašam na svoje otroke in vnuke. Takrat je bila narava povsem običajna z velikimi gozdovi, vodo in polji. Kot otroci smo bolj sanjali o kraju kot o naravi. Danes vsi bežimo v naravo in občudujemo njeno lepoto. To pove, kako so se časi spremenili.