V Medžimurju se je največ pripovedovalo o ‘pozoju’ – zmaju, ki spi pod Čakovcem. Govorilo se je, da bodo vsi izginili v zemlji, živi in mrtvi, če bo dvignil rep. To je bila zgodba, ki je strašila otroke, a tudi ustvarjala občutek spoštovanja do nečesa večjega. V Zagorju in Medžimurju so obstajale tudi druge zgodbe – strašili so nas s svetim Miklavžem ali hudičem, če nismo bili pridni. V Medžugorju sem s hčerko doživela nekaj posebnega – vzpon na Križevac. Tam sva, med ljudmi vseh narodnosti, začeli jokati pred velikim belim križem, pa nisva vedeli, zakaj. To je pustilo globoko sled. Danes se pravljice in zgodbe spreminjajo – Pepelko in Rdečo kapico so zamenjale moderne, težke zgodbe, ki otrokom niso blizu. Žal mi je, da se stare zgodbe manj pripovedujejo, ker so učile empatije in dajale upanje.