Ta potok nam je bil voda življenja, recimo, tako bi ga poimenovala. Tu smo se kopali, tu smo prali perilo. Živino smo imeli, tu se je živina vodila, da se je napojila. Ribice so bile notri, lovili smo jih, da smo se prehranili. Spomnim se enega lepega običaja, da recimo za Novo leto v znak hvaležnosti smo okrasili smrečico in jo nesli na vodnjak (‘bunar’), ki je bil pod hribom. Tam smo imeli vodo za prehrano. In potem smo to smrečico postavili na vodnjak, jo okrasili, da smo se nekako na ta način zahvalili. Za vodo, ki nam je pomenila življenje.