Slišala sem zgodbe o ‘svečarih’ – bitjih, ki svetijo v temi. Sama jih nisem videla, nekateri pa so trdili, da so jih. Neka soseda je govorila, da jo je ponoči v postelji nekaj davilo. Nismo vedeli, ali je to ‘svečar’ ali drugo bitje, a takšne zgodbe so vnašale strah in previdnost. ‘Proščenja’ (romanja) so veljala za posebne kraje – Marija Bistrica, Sveti Juraj na Bregu, Lopatinec. Spomnim se nakupa ‘turškega medu’ (sladkarija, podobna trdemu medu) na listu trte in bonbonov v obliki petelinčka. V vasi je bilo ‘proščenje’ svetega Antona največji dogodek, s kapelico in svečanimi okraski iz listja. Te zgodbe in običaji so vnašali mistiko in občutek, da je pokrajina več kot le zemlja – bila je sveta. Danes se te pripovedke manj pripovedujejo, ker imajo mladi televizijo in knjige, a v mojem otroštvu so bile del identitete.