Odraščala sem ob potoku Trnava v Čakovcu. Spomnim se njegovih sprememb – znal je narasti in groziti, da bo odnesel lesen most. Ko je bil miren, je bil naša pokrajina za igro in radovednost. Barva vode me je fascinirala – včasih je bila rdeča od klavniških odpadkov, kar je nam otrokom bilo videti kot krvava reka. Pripovedovali so nam, da so v njej pijavke, zato si nismo upali kopati, čeprav so se pogumnejši otroci. Travniki ob Trnavi so bili polni dišav, trave so bile visoke, čebele in metulji povsod okoli nas. Danes tega ni več – hiše in asfalt so zamenjali travnike. Občutim nostalgijo za tistimi prizori.