No, nekoč dejansko, kako je bilo? Ni bilo traktorjev, ko sem bila jaz manjša. Zapregli so dve kravi, voz. Najprej seveda se je ročno pokosila trava, potem se je sušila… da se bo pravočasno posušila, ker je to bila, to seno je bilo hrana za te krave… ko se je, ja, najprej smo hodili, pa se je to obračalo… Potem smo jo v kupčke morali dati, vpregli krave, prišli dejansko in potem naložili to seno. Mi otroci smo seveda, mi smo lahko grabljali… Največje veselje nam je pa bilo, če so nam dovolili, pa ni bil prevelik kup sena, da so nas položili potem na vrh tega sena in smo z vozom lepo počasi peljali domov… In še zdaj imam ta vonj, dišeči vonj po senu, suhem senu, zdrav, dišeči vonj v nosu, ko se tega spomnim. In bilo je lepo.