Največja nevarnost v otroštvu so bile poplave Trnave. Zadnjo veliko pomnim leta 1965, ko je poplavil južni del Čakovca. Ljudje so pripravljali gumijaste škornje, dvigali kokoši in prašiče na podstrešje, vrata hleva pa uporabljali kot čoln. Pri babici v Podbrestu sem se kopala v Dravi – tam sta bila mlin in stara struga reke. Danes Drava na tistem mestu ne teče več, ostalo je močvirje. Opažam tudi izginjanje živali: ni več kresničk, metuljev, lastovk, le množica golobov in vran. Nekoč je skupnost sama sanirala škodo, solidarnost pa je bila omejena na pomoč sosedov. Danes so ekološke spremembe bolj očitne, a zavest o varovanju narave še ni dovolj močna.