Najlepši spomini me vežejo na otroštvo, čeprav je bilo težko. Spomnim se velikih kostanjev pri bolnišnici v Čakovcu – pod njimi smo se igrali in uživali v senci. Pozimi smo se sankali in drsali na jezeru pri Starem gradu; led je včasih počil pod nami, a nas ni bilo strah. V Crikvenici, kamor so nas kot socialno ogrožene otroke pošiljali v dom Vladimirja Nazorja, sem prvič doživela morje in valove – to je bil poseben trenutek, ko sem sama preplavala. Danes, ko grem mimo teh krajev, me srce boli, ker je vse porušeno in prekrito z asfaltom. Ni več kostanjev, ne jezera, ne igrišča. Ostala je nostalgija in občutek, da je bila narava nekoč bližja, bolj dostopna in bogatejša, danes pa je izginila pod betonom in moderno gradnjo.