Najbolj se spominjam našega sejemskega dela ob Trnavi: železne ograje, vrste murv in vrb, nato majhen lesen mostiček proti Dunjkovcu. Sejmi niso bili pogosti, in ko jih ni bilo, je bilo vse to naše kraljestvo. Mi otroci smo nenehno plezali po drevesih, tekali po travniku in se skrivali okoli mostička. Pri ‘mamici’ (babici) je dišalo po kruhu za ves teden, vrt pa je bil poln sadnih dreves – ‘kot maček’ sem poznala vsako vejo. Zjutraj so gosi priletele iz skednja, jaz pa sem po rosni travi tekla proti Trnavi in poslušala, kako voda teče. Danes tam stojijo hiše, ni več železnih ograj ne sejmov, in kraj je izgubil svoj stari čar. Ostaja mi nostalgija, a tudi hvaležnost – to je bilo moje najsrečnejše otroštvo, tišina brez avtomobilov, travnik, poln otrok, in Trnava, ki je tekla, kot da se ne bo nikoli ustavila.