Moji najlepši spomini so vezani na Dravo. Poleti smo se vsak dan hodili kopat – cela vas, množica otrok. Drava je bila takrat ogromna, divja, z vrtinci. Nekoč sva s prijateljico iz strahu, da ne bi zamudili domov, preplavali celo reko. Bilo je strašno, a tudi nepozabno. Danes Drava ni več ista; umaknila se je v akumulacijska jezera, kraji našega otroštva pa so zaraščeni z grmovjem. Pogrešam tisto naravo, druženja in neobremenjenost. Ulice so bile polne otrok; igrali smo se brez skrbi za avtomobile, ki jih skoraj ni bilo. Danes tega ni več. Ostale so slike in nostalgija za časi, ko je bila reka srce vaškega življenja in ko smo brez strahu ter z veseljem raziskovali naravo.