Moje otroštvo je bilo vezano na Muro. Najlepše mi je bilo voziti se z ladjo ‘Moriša’, čeprav me je bilo strah vode, ker ne znam plavati. Ljudje so ob Muri lovili ribe, bilo je zabave in smeha, gozd ob reki pa je bil naše igrišče. V spominu mi je ostal tudi mlin, kamor smo vozili koruzo; tam sem vedno z začudenjem opazovala, kako se zrnje spreminja v moko. Danes se je Dekanovec zelo spremenil, ni več tistega gozda, ljudje, ki sem jih poznala, so pomrli. V meni ostaja nostalgija, podobe otroštva in mladosti se vedno vračajo. Ko pridem v rodni kraj, ga skoraj ne prepoznam, a srce me vleče, da bi še enkrat stala na bregu Mure in se peljala s starim brodom.