Kot otroke so nas strašili z zgodbo o ‘Pisjaniku’, bitju, ki pride iz vode. Nihče ga ni videl, a verjeli smo, da obstaja. Predstavljali smo si ga kot strašno bitje z enim očesom. Zaradi tega nismo ostajali dolgo zunaj, da smo prišli domov pred temo. Podobne zgodbe so obstajale tudi o gozdovih, kjer naj bi te nekdo nenehno opazoval, ali o pokopališčih, ki so vzbujala strah. Takšne zgodbe so bile način, da so nas starejši zaščitili. Danes se o tem manj govori, a jaz svojim otrokom in vnukom prenašam tako te zgodbe kot tudi način življenja, ki smo ga imeli. Narava je bila takrat normalna – veliko gozdov, vode, polj. Mi otroci smo bolj sanjali o mestu kot o naravi, danes pa vsi bežimo v naravo in občudujemo njeno lepoto. To kaže, kako zelo so se časi spremenili.