Kot otrok sem veliko časa preživela na polju in na paši. Pasla sem krave, kosila žito, čistila hlev in delala vse, kar je bilo treba. Najlepše mi je bilo, ko smo se hodili kopat v potok – to je bila naša vesela zabava, saj drugega nismo imeli. Na vasi je bilo življenje skromno, a bili smo složni. Zvečer so se sosedje srečali na poti, se pogovarjali, kaj bo treba jutri delati. Danes tega ni več. Najlepši prizor mi je tisti potok in polja okoli, kjer je bilo vse zeleno in kjer smo bosi tekali. Ko se tega spomnim, me popade nostalgija, pa tudi ponos, ker vem, kako smo znali preživeti z malo.