Kot otrok sem imela tudi malo strahov; ne vem, od kod so izvirali. Ko se Donava umakne v strugo, v poletnem oziroma jesenskem obdobju, se na otokih, ki so bili med letom popolnoma poplavljeni, pojavijo samonikle sadike robid, ki se same razmnožujejo. Preprosto ostanejo tam vse leto. Nihče jih ne sadi – kot vse drugo v naravi, kar se obnavlja po določenem času in na svoj način. … Odpravili smo se in se podali v to pustolovščino. Res je to objektivno nizko rastlinje, ampak vse to praska. Vse je prepleteno med seboj. Obstajala je nevarnost, da stopiš na marsikaj, zato smo nosili škornje, ampak vseeno se nisem počutila varno. Potem najdemo dobro mesto, kjer so robide, da jih lahko nabiramo. To mi je bilo v veselje in spomnim se, da sem tudi jaz nabrala košarico. Ta vonj divjih robid, ki so hkrati modre in belkaste ter bleščeče na nekaterih mestih, ampak puščajo trajno barvo na rokah, na jeziku, na ustnicah. Odhajali smo popackani okoli ust (‘musavi’) in potem nas je stric spakiral v čoln, in to je bil poseben dogodek.