Spomnim se iz otroštva, da smo se kot otroci tistega leta ’65, pred poplavo, podili po ulici, ker so naši starši naredili prehode v snegu, vendar se nismo mogli videti, in smo se klicali. Kakšna je bila naša povprečna višina, ne vem, vem pa, da se pri tisti starosti nismo mogli videti čez sneg, in to nam je bilo zelo zabavno. Tistega leta je prišla poplava. Po tistem simpatičnem spominu je prišla povsem druga izkušnja – naša hiša je bila poplavljena. Tiste noči so se najprej začele priprave: vedelo se je, da je veliko snega, da bo kritično leto, in mi kot otroci smo izza vogala poslušali starše, zgodbe, malo opazovali. … Skoraj do zadnjih dni smo bili otroci tam prisotni; bilo je poletje, ampak noč je bila, recimo, “zabavna” – spomnim se, zbirale so se te vreče peska, tam je bila cela mehanizacija, vojska je bila mobilizirana…