Ko sem bil star kakih deset let, smo lovili ribe na Donavi. “Na grunt” (na dno) smo temu rekli, s svincem. Se pravi, brez plovca, samo s svincem. Grund – to je čista nemška beseda. Ampak takrat smo pili vodo iz Donave. Pili smo vodo iz mlak. Se pravi, živo vodo. Voda je bila neonesnažena. In takrat so bili ribiči; obstajalo je ribiško združenje, kjer so bili profesionalni ribiči, ki so imeli dovoljenja za odprto Donavo in dovoljenja za mlake. … Danes tega ni več. Rib v Donavi ni več, vse manj jih je. Mlake so zapuščene. Mulj… trsje… in lokvanj so naredili svoje. Tista druga trava, ki smo jo imenovali ‘drezga’ (vodna leča/mehurka), je vse to zamuljila. Tako da ni veliko rib. Veliko vrst rib ni – izumrle so. Se pravi, to je približno 70 let nazaj in manj. Teh rib zdaj ni več. Mi smo lovili, takrat ni bilo trnkov za kupiti, ampak smo, kako se reče – buciko! Buciko smo ukrivili. Pa buciko na vrvico (repšnur), ker ni bilo najlona, pa gremo v Krstatico, v gozd, pa odrežemo divjo akacijo, privežemo na vrh in tako smo lovili.